Sobota zvečer. Zunaj naliva kot iz škafa, veter maje drevesa, da se njihove veje dotikajo tal. Pravo jesensko vreme.
Midva pa uživava na kavču pred televizorjem. Med nama pa velika skleda kokic in naš kosmatince Piki, ki s strahom pogleduje proti panoramskemu oknu, strah ga je bliskanja in grmenja. Še čudno, da je tukaj z nama, navadno se skrije v kopalnico pod umivalnik. Želja po kokicah je vseeno večja kot pa strah pred grmenjem. Naenkrat pa v klet zaropota, kot bi nekdo vrgel kovinski sod po tleh. Spogledava se, Piki vstane in takoj spusti rep med zadnje noge. Ko si prišla iz trgovine si zaprla garažna vrata, vprašam. Nič odgovora pomeni, da ne ve. Obujem copate in se odpravim v klet, da pogledam če so garažna vrata zaprta. S terase pred hišo se ne da videt. V garaži prižgem luč, garažna vrata so zaprta. Hvala bogu, vsa ozimnica bi bila zmočena, če bi bila odprta. Vzroka ropota pa še vedno ne najdem. Iz obešalnika v garaži vzamem dežni plašč in obuje gumi škornje. Previdno pritisnem na gumb daljinskega upravljalca. Garažna vrata se počasi dvigujejo, veter je takoj pihnil v notranjost obilico vodnega prša.
Na četrtini odprtosti pa šok, v garažo se prikotali dvesto litrski kovinski sod. K sreč prazen, poln bi verjetno polomil ali pa vsaj konkretno poškodoval garažna vrata. Vrata takoj zaprem, dvignem sod in ga postavim v kot. Verjetno ga je veter prikotalil od soseda, mu ga jutri vrnem, če ga bo pogrešal. Mojemu sončku povem, kaj je veter prinesel pred naša vrata, v smehu doda, da upa, da česa našega veter kam odpihnil, h kakšnemu sosedu.
Zdaj pa strah v meni, hitro pomislim, kaj vse sem pustil zunaj pred nevihto. Nič, vse sem pospravil, bazena in otroške gugalnice pa veter ne mora premakniti.
Zleknem se nazaj in nadaljujeva z ogledom filma.…
