Točno en teden časa imam, da se pripravim na zadnji izpit. Tema, ki jo moram še predelati, ima naslov Javna naročila in je kar obsežna. Upala bi si celo trditi, da gre za najbolj obsežno poglavje, ki pa smo ga sicer pri samem pouku letos malo omenjali. Verjetno je razlog za to v tem, da smo se z javnimi naročili ukvarjali že v preteklih letih. V prvem letniku je bil na voljo tudi izbrani predmet z naslovom Javna naročila, za katerega pa se žal niso vsi odločili. Predavatelj je po vsem takem sklepal, da to področje že poznamo in nam javna naročila niso tuja.
Bežno se spomnim, ko smo govorili o tem, kako potekajo javna naročila pri nas, kdo jih izvaja in kakšne so zahteve javnega naročanja. Mogoče bi si že takrat morala vzeti več časa za prebiranje študijske literature o javnem naročanju. A kako že pravijo, po toči zvoniti je prepozno? Moj glavni cilj je, da se vse do konca tedna prebijem skozi vso študijsko snov. Za zdaj mi sicer kaže dobro, saj so mi nekatere stvari lahke za razumevanje.
Po telefonskem pogovoru s sošolkami sem dobila občutek, da sem si tokrat zadala preveč. Ne dvomim v to, da snovi ne bi predelala, vendar pa bi morala za dober rezultat predelati še dodatno študijsko literaturo, ki pa trenutno v naši mestni knjižnici ni na voljo. Očitno se bom morala zadovoljiti s povprečno končno oceno, saj sem se žal prepozno začela pripravljati na izpit. Nekaj osnovnih informacij o tem, kaj so javna naročila, sem osvojila, za detajle pa bi se bilo treba še malce bolj potruditi. Nič zato, si mislim potihoma. Bo pa drugič bolje! Važno je, da čim prej opravim zadnji izpit in potem javna naročila pospravim v predal. Tam naj počivajo vse, dokler ne bom imela možnosti ponovnega pisanja izpita. Odlična ideja, kajne?