Avtor: Uredinik

oblikovanje obrvi na naše oči pravilno. Moje oči so bile vedno najlepše kar sem imela, ko pa sem se starala, sem se enkrat pogledala v ogledalo in videla, da moje oči nimajo več tistega žara, da so veke povešene in da je bilo potrebno novo oblikovanje obrvi, ki bi mi omililo povešene veke.

Sprva sem bila žalostna, da se je moj pogled tako spremenil in da nimam več žara v očeh, vendar sem vedela, da moram to popraviti, kolikor se le da. Tako si nisem upala sama narediti oblikovanje obrvi, ker že itak je moj pogled bil zmatran in utrujen in obrvi niso imele pravilne oblike, da pa bi še to napako naredila, da bi si nepravilno oblikovala obrvi pa bi bila narejena še večja škoda mojemu obrazu.

Tako sem na oblikovanje obrvi odšla k kozmetičarki. Ona je sicer rekla, da ima veliko žensk tako povešene veke in da je to čisto normalno, ni pa vedela, da sem jaz žalostna, ker je moj pogled včasih bil čisto drugačen. Upala sem na čudež, dobesedno sem si želela videti spet tisti iskrivi pogled v mojih očeh in od kozmetičarke sem pričakovala preveč, ko sem misila da mi bo samo oblikovanje obrvi to prineslo. 

Seveda se je kozmetičarka potrudila in ko sem se ogledala v ogledalo so moje obrvi resnično bile lepe in ponosna sem bila na njih, le moj pogled je bil še vedno isti. Ko pa sem prišla domov, sem videla da pa oblikovanje obrvi vseeno ni bilo zastonj, kajti počutila sem se lepšo in zjutraj ko sem se pogledala v ogledalo sem si rekla, da pa je le oblikovanje obrvi prineslo na moj obraz nekaj svežine in mladosti.

…

Še kako izbiraš novo sedežno, ko si opremljaš dnevni prostor, gledaš, da bo pasala v dnevno, da bo moderna, bogata, pozabljamo pa na naj pomembnejšo stvar in to je udobnost sedežne garniture, ki pa je bistvenega pomena za naš počitek. Še kako moteče je, da se ne počutimo sproščeno ob gledanju filma in se neprestano nekaj premikamo in nam nič ne paše. 

Pri nas smo naredili to napako, da smo gledali tako rekoč na druge in izgled sedežne garniture, tako smo kupili res lepo sedežno, ki je pasala v prostor, glede udobnosti pa da ne govorim, kamor koli sem se usedla, mi ni pasalo, bila je zelo neudobna. Šele kasneje smo ugotovili kakšno napako smo naredili in kako sedaj pogrešamo udobno sedežno, ne pa da po pol ure gledanja televizije postanemo živčni, ker nas vse živcira in boli hrbet, šele tako ugotoviš, da je za sedežne garniture naj pomembnejša udobnost.

Ker takšne sedežne garniture nismo mogli več imeti, smo šli v nakup nove, tokrat smo točno vedeli, kaj želimo:

• Naslonjalo za glavo,
• Udobnost,
• Naravno usnje,
• Visok hrbtni del,
• Širino.

Vse to smo iskali in tudi dobili, kajti šli smo gledat malo dražje sedežne garniture tja, kjer smo vedeli, da imajo lepo ponudbo in niso sedežne garniture nizkega cenovnega razreda. Danes sedimo ko kralji, užitek se je usesti nanjo, spiti kavico ali pa na kratko zadremati. 

Kako pomembne so udobne sedežne garniture mislim, da se zaveda vsak, ki dnevno sedi na njih saj 5 minut in če že naredi napako pri prvem nakupu, da ne gleda na udobnost, bo na drugem nakupu to sigurno upošteval, kajti sedežne garniture so za to, da se človek sprosti, spočije in uživa v sedenju. 

Ko bomo gledali naslednje sedežne garniture nas ne bo več zaneslo, da bi gledali na lepoto, seveda pa bomo gledali na udobnost, material in barvo.

 …

Že kar nekaj časa mi bolečina ne da miru, kar se tiče zapestja. Zdravnik mi je rekel, da je lahko karpalni kanal in da so potrebne še preiskave. Bil sem presenečen, da je to doletelo mene, ker enostavno nimam takega poklica, da bi lahko moj poklic potenciral te zdravstvene težave. Sprva nisem jemal resno, kasneje, pa so bolečine povečale in postajal sem vedno bolj tečen in razdražljiv, opazil sem, da je za moje slabo počutje kriv karpalni kanal, ker so bolečine prispevale, da sem bil nejevoljen.

Predenj sem spet stopil do zdravnika, ker mi je bilo dobesedno nerodno, kajti prvič, ko sem bil, je zdravnik predlagal nadaljne raziskave, ki pa sem jih zavrnil. Tako sem rekel, da malo sam pregledam in se poučim glede tega, mogoče pa obstaja kakšna rešitev in ni potrebna operacija. 

In res, da se opraviti karpalni kanal brez operacije, če upoštevaš naslednja pravila:

• Ker je naš živec v zapestju stisnjen, ga lahko sprostimo z raztezanjem zapestja.
• Drugi način je raztezanje palca.
• Raztezanje rok, ravno stran od sovjega telesa, reče se položaj bojevnika.
• In še vaja, kjer sedimo na tleh z prekrižanimi nogami, roke damo v molitev in jih počasi spuščamo ob telesu. Tako prav čutimo, kako raztezamo zapestje.

Vse te vaje pripomorejo, da se zapestje razteza in s tem sprostite živec, ki je v zapestju stisnjen in zato pride do bolečin. Bil sem vesel teh vaj in jih dnevno delam, karpalni kanal še vedno ni rešen, je pa že veliko boljše. Mislim, da če bom vesten glede telovadbe in raztezanja, mi ne bo potrebno obiskati zdravnika. Sedaj se zavedam, koliko je vredna telovadba za karpalni kanal in kako bi si ljudje lahko več pomagali sami, kot pa da pri prvi bolečini že hitijo do zdravnika, na kar se začnejo nepotrebna slikanja, zame je karpalni kanal problem, rešil ga bom sam, ker jaz to zmorem in vem, da se da.

…

Ste tudi vi v paniki, ker vaši stari starši ne morejo ali ne želijo čuvati vnukov? Mi smo bili v tej situaciji in za nas so bile varuške tista rešilna bilka. Poznam pa tudi veliko parov, kjer sploh namenoma nočejo da njihove otroke čuvajo babice in dedki in iščejo za to varuške, ker se jim zdi tako bolj prav in niso odvisni od starih staršev.

Sama z možem sva bila postavljena pred to situacijo, ker najini stari starši niso imeli nobene želje čuvati najinih otrok. Moram priznati ,da tega še danes nisem prebolela, najbolj pa je žalostno, da sedaj ko so najini otroci že veliki in so jih prej čuvale varuške, najini starši večkrat potožijo, zakaj jih naši otroci ne pridejo večkrat pogledat. Takrat enostavno ne vem kaj naj rečem, ker so sami krivi, saj jih niso hoteli prej čuvati in biti njihove babice in dedki, kot se spodobi. Jaz tega ne bom nikoli razumela, kakšni časi so danes, vse več starih staršev se izogiba čuvanje svojih vnukov v izgovor, a oni še morajo tudi malo živeti. Kam smo prišli, Kot, da so naši otroci kar nekaj in ne majhna naša bitja, ki nas potrebujejo.

Sama dva z možem sva najela kar dve varuške, ker nikoli nisva vedela, kdaj katera ne bo mogla in obe varuške so nama bile neizmerno všeč. Ena je bila materinska, druga pa bolj mladostna in polna energije, tako sva imela obedve. Ne boste verjeli, kolikokrat je prišlo tako, da sva se rešila z varstvom ravno zaradi tega, ker sva imela dve varuške in ne samo ene.

Danes nama ni žal, da so najini starši odpovedali glede varstva najinih otrok, tako lahko rečeva, da smo z možem in otroci še bolj povezani, ker smo vsak trenutek izkoristili skupaj in otroci niso za vsako malenkost šli k starim staršem, tisti čas, ko pa sva potrebovala varstvo, pa so vskočile varuške in to je bilo samo, ko res nisva zmogla.

 …

Ste tudi vi eden izmed tistih, ko vidite, da je avto šola na cesti pred vami in že postanete živčni? Ali pa enostavno razumete, da za volanom sedi neizkušen voznik, ki se šele uči voziti. Jaz moram priznati, da v večini primerov razumem, en dan, pa se mi je zgodilo ravno to, da sem enostavno skoraj znorela, ko sem morala 30 kilometrov voziti čisto počasi, ker je pred mano bila avto šola, meni pa sej e mudilo.

Zdaj bi nekdo rekel, zakaj nisem prehitela? Enostavno ni bilo možnosti, ker smo se peljali po takšni cesti, kjer so neprestano omejitve, ko pa si lahko vozil hitreje, pa je tudi avto šola ravno toliko pospešila, da si nisi upal prehitevati, ker bi te lahko na kakšnem ovinku čakal radar.

Na tej cesti vozniki pogosto izgubljajo živce, nekateri so se sprijaznili z počasno vožnjo in enostavno gredo od doma prej, nekateri pa se še vedno živcirajo. Jaz priznam tudi zame je prišel dan, ko sem bila čisto živčna, ta avto šola danes me je znervirala, ker se mi je enostavno mudilo. 

Nekateri pravijo, da se časovno ne pozna nič, če voziš hitreje po tej cesti, sama pa vem, da se še kako pozna, če voziš za nekom počasnim, kot je bila danes avto šola in če neprestano prihajaš na rdečo luč. Včasih se mi zdi, da ko prevozim to cesto, potem vem, da bom kmalu na cilju, ker kasneje grem na avtocesto in če tudi moram prevoziti enkrat več kilometrov, jih prevozim enkrat hitreje.

Tako sem danes jaz izgubljala živce, ker je bila avto šola pred mano, tako daleč sem se znervirala, da sem se odločila, da se na bencinski črpalki raje ustavim, si kupim kavo za sabo in nadaljujem pot naprej brez da je avto šola takoj pred menoj in upam, da je ne dohitim. Takrat sem bila pomirjena. …

Spet je bliža poletni dopust in jaz namesto, da bi ga komaj čakala, že razmišljam kako bom preživela, ker imam pogosto vnetje sečil. Moram reči, da sem kar malo nevoščljiva, ko vidim nekatere, ko so v vodi po več ur, jaz pa moral gledati skoraj na minute. Prvo, ko se dogovarjamo z družino v kateri kraj gremo na dopust, sem naj pomembnejša jaz, ker vsi vedo, da imam pogosto vnetje sečil in tam kamor gremo mora biti dokaj toplo morje. 

Letos smo se odpravili kar na hrvaško morje in upala sem da bo dokaj toplo, ker pa smo šli na otok, saj veste kakšna je voda na otokih, prej mrzla kot topla. Najbolj je zanimivo, kaj vsakega najbolj zanima, ko pridemo na morje, eden leti v apartma, drugi gleda kraj, jaz pa potipat morje in če smo vsi zadovoljni, da nebi dobila vnetje sečil in naš dopust se lahko začne. Seveda najbolj nastradam jaz, ker sem omejena z kopanjem in še kako rada bi zaplavala, vendar  se zavedam, da raje poskrbim, da ne pride do vnetja sečil, kot pa da se namakam v morju.

Od kar imam tako pogosto vnetje sečil, sem si tudi dopuste mogla narediti drugačne, drugače samo gledam kako se vsi kopajo, jaz pa se ne morem. Tako sedaj raziščem kraj v katerega gremo in grem čisto vsak dan na kakšen dolg sprehod. Še vseeno imam dovolj časa, da potem uživam na plaži, ko ni več tako fejst vroče sonce, da me na plaži ne opeče. 

Nekako sem se po treh letih, ko sem imela vedno vnetje sečil na morju sedaj navadila, da boljše da sem manj v morju in pridem zdrava nazaj, kot pa da vedno zbolim, ker se enostavno predolgo kopam. Želje moramo včasih malo prilagoditi, pa lahko prav tako uživamo na dopustu, prav tako se meni ni potrebno več ubadati, da se mi bo vnetje sečil na morju ponovilo, za vsak slučaj,  pa imam zdravila vedno z seboj. …

Kako brezskrbno sva živela, do tega dne, ko me je poklicala in sem že v njenem glasu slutila, da je nekaj narobe, ni mogla govoriti a želela je povedati, potem sem slišala samo, da je potrebna kemoterapija, ker je bolna. Kar mrzel polt sem čutila po vsem telesu, nisem mogla reči niti ene besede, tako sem jo vprašala, kje trenutno je in odhitela do nje.

Prvo sva obe jokale dolgo in dolgo in šele kasneje začele pogovor kaj pravzaprav se je zgodilo. Šla je na preventivni pregled dojk in so ji ugotovili raka dojke in rekli, da bo potrebna kemoterapija in zdravljenje.

Takrat sem jo razumela, ni imela simptomov, ni imela nobenih znakov, imela je običajni pregled in niti slutila ni na kaj takšnega. To je bil zanjo šok, kajti vsi ko slišimo besedo kemoterapija se sesujemo, ni človeka, ki ne bi takrat obstal v svoji žalosti, nekateri jezi. 

Tudi pri njej je bilo podobno, prvo je jokala, kasneje pa je prišla v njo jeza, toliko jeze, zakaj je to doletelo ravno njo, zakaj ona, kaj je storila. Iz njenih ust je kar letela jeza, bes, žalost in na koncu spet solze. Nisem znala uporabiti besede, ki bi bile tisti trenutek primerne, le ramo sem ji lahko dala, da je jokala. Obljubila sem ji, da bo kemoterapija uspela, da bom stala ob njej, ponoči in po dnevi, naj se ne boji, naj ne bo žalostna, ker je močna in premlada, da bi bilo karkoli narobe.

Kmalu se je kemoterapija začela in bila sem ob njej, skupaj sva trpele, se jokale, premišljevale, govorile vice, delale plane, to sem si obljubila, da bom z njo delala plane, katere bova uresničile in jo bom usmerila v prihodnost v kateri bo zdrava, ker bo kemoterapija pomagala. Danes počasi uresničujeva vse kar sva rekle, se smejiva, živiva dneve polne sreče, kajti kemoterapija nama je podarila, da raziskujeva svet z srcem in odprtimi očmi. …

Novo podjetje, ki raste, neprestano ureja nove stvari, se spoprijema z izzivi, ureja prostore in si želi čim bolj uspešnega poslovanja in zadovoljne delavce, kar vam lahko prinese tudi Illy kavni aparat, kjer si lahko delavci pripravijo fenomenalno dobro kavo.

Ko sem prišel delat v eno podjetje, mi je vse skupaj delovalo dokaj zamorjeno, vendar delo, ki bi ga opravljal me je veselilo in potreboval sem denar. Tako sem začel delati. Že po enem tednu pa sem videl, da je v podjetju prijetno vzdušje in če si priden delavec, te takoj sprejmejo medse in tako sem tudi jaz že kar kmalu dobil prvo Illy kavo na mizo. 

Sprva sem bil malo presenečen, da so si delavci skupaj z direktorjem vzeli vedno čas za pavzo in skupaj spili kavo Illy, vedno pa sem je začelo isto. Ko se je bližala ura pavze, so se med sabo začeli špikati kateri bo pripravil kavo. Na kavo niso hodili ven , ker nihče ni kadil in ker so imeli Illy kavni aparat v pisarnah. Tako je vedno eden od delavcev popustil in pripravil kavo vsem. Ko sem se že malo vpeljal, sem si tudi sam upal predlagati, da jim lahko pripravljam kavo vsak dan. Bili so srečni, ker njim se res ni dalo, najbolj so uživali, če so dobili Illy kavo na mizo.

Tukaj sem se vedno boljše počutil, čutil sem spoštovanje in to mi je bilo všeč. Sam način komuniciranja, kako med malico, ne gre vsak po svoje, vendar so skupaj in se pošteno nasmejijo, vse to mi je bilo všeč. Tako sem jaz postal tisti, ki pripravlja najboljše Illy kave, meni pa je bilo v čast, da sem to delal, kajti malenkost je pripraviti kavo nasmejanemu direktorju, ki te spoštuje in se zna z teboj nasmejati.…

Kakšna groza je bila zame, ko sem ugotovila, da ima moja omara molje, vse sem probala in nič ni pomagalo, dokler ni v moji omari pristala  sivka, ki pa je bila rešitev, da so molji izginili.

Prvo sem se obremenjevala samo z omaro v spalnici, kjer so bile cunje, na kar sem ugotovila, da so molji po celi moji kuhinji in v različnih jedeh. Groza me je bila, ko sem videla, koliko jih imam in ne vem kaj bi naredila, če mi takrat sivka ne bi pomagala. 

Vse živo sem nastavljala v omare, kupovala sem razne izdelke, lepila, trakove, na koncu sem molje še kar imela. Nakar sem prebrala, da pa je sivka lahko idealna rešitev za molje. Takrat sem se tudi odločila, da ne bom spet kupovala izdelkov, ki so iz sivke, ker ne bodo dovolj močni, odločila sem se, da si bom sama naredila domače žaklčke in sivka je pomagala. Dala sem jih vsepovsod, po vseh omarah, z oblekami, z hrano, z čevlji, v otroško sobo, če si omaro odprl, si lahko takoj vedel, da je v njej sivk, ker se je močno vohala.

A rešitev je bila prava, zdaj vsake toliko zamenjam paklčke in dam nove, da lahko sivka spet naredi svoje delo. Vse več se mi zdi, da se ljudje vračamo k naravi in da jo bomo čez čas vedno bolj cenili, ker vidimo da industrijski izdelki niso kvalitetni in da nam največ da narava. Tako kot sivka raste vsepovsod, rastejo tudi druge zdrave rastline, samo vedeti moramo, za kaj je katera. Tisti, ki vedo in cenijo kaj vse nam naša predraga Slovenija nudi, vedo da je bogata z zdravilnimi zakladi. Meni je že dovolj sivka, da vem, da jo imam na dosegu roke, od kar pa sem ugotovila kako pomaga proti moljem, pa raste tudi na mojem vrtu vsako leto. …

Letos sem ugotovila, da je moj vrt premajhen, da bi v njemu posadila vse, kar sem si želela. Ja, včasih nisem imela toliko časa za vrt, kot pa ga imam sedaj. Tako smo naredili čisto majhen vrt. Sedaj pa so se stvari spremenile in si želim velik vrt, ker želim doma pridelati čimveč zelenjave. Zelenjava je vedno oblj draga in vedno bolj se ceni domača pridelava. Zato imam željo po velikem vrtu. Urejanje vrta mi je bilo vedno v veselje. Vedno pa sem tudi znala odločiti, kako velik vrt bom imela, da bom v njem uživala. 

Tako je letos prišel čas, da bi imela velik vrt. Ko sem to omenila možu, je bil pravzaprav vesel. Odločila sva se, da bova poklicala bagerista in nama bo povečal vrt. Potem sva morala še naročiti eno veliko prikolico dobre zemlje, da bo vse tako kot mora biti. Moj novi vrt se je delal natanko en teden. Na koncu je bilo potrebno postaviti novo ograjo. Ko sem imela vrt pripravljen, pa se je začelo moje urejanje vrta. Kako sem bila vesela, ko sem videla, kaj vse bom lahko sedaj sadila v vrtu. Nič več ne bo vsee posajeno preveč skupaj, sedaj bom lahko sadila tako, kot meni paše. Nikoli mi ni bilo všeč, če je bilo na vrtu vse posajeno preveč skupaj. Tako je sedaj prišel čas, ko bom lahko uživala v vrtu. Vedno me je pri vrtu najbolj osrečevalo urejanje vrta na začetku. Kako si razporediš grede. 

Ko sedaj od daleč pogledam na moj vrt, lahko rečem, da je res velik. Takšen vrt bi morala imeti že od samega začetka. Ne vem zakaj sem imela tako majhen vrt, ker je bilo urejanje vrta veliko bolj naporno in težavno, kot pa če bi imela večji vrt. Na mojem vrtu pa so že tudi prvi pridelki. …