Ja, ta naša vojska. Urjenje kot, da bi bil pri tabornikih. Je res, da sem služil v drugi generaciji naše vojske in da še ni bilo pravih konceptov in začrtanih smernic, kaj in kako naj bi služenje sploh potekalo, tako da smo večji del urjenja dopoldneve presedeli v učilnicah pri spoznavanju in čiščenju orožja, popoldneve pa preživeli na športnih igriščih, ki jih je bilo v naši vojašnici več kot dovolj. Bivanje v času služenja je bilo kot v kakšnem hotelu srednjega razreda, udobno, skoraj preveč.
Hrana pa tudi skoraj hotelska, nič kaj vojaška. Čisto nasprotje te naše demokratične vojske proti služenju v prejšnjem sistemu. Še sami vojaki smo bili zbegani, saj smo poznali razmere od prej, po pripovedovanjih prijateljev in bivših vojakov. Tako nam je ostajalo veliko časa za nevojaške aktivnosti. Služil sem skupaj s prijateljem iz bloka kjer sem živel in vsak možen trenutek sva izkoristila za igranje šaha. Cele popoldneve in pa tudi marsikatero noč sva preživela za šahovsko ploščo in premikala figure sem in tja. So se nama že so vojaki smejali, če sva slučajno narobe usmerjena, ker tičiva nonstop skupaj. Pa sva bila čisto normalna, sva pa oba prav oboževala šah, pa še dolge zimske dneve sva si tako krajšala, da so hitreje minili. Med vikendi pa so nas tako ali tako spuščali domov, kot na nekakšne dopust.
Vsak je moral samo en vikend v vseh šestih mesecih, kolikor pač traja služenje vojaškega roka, ostati v vojašnici in vršiti varovanje objektov. Straža po domače. Meni pa še tega ni bilo treba, ker sem takrat že bil oče majhnemu sinčku in smo očetje bili oproščeni vsakršne vojaške službe med vikendom, tudi varovanje objektov nismo izvajali. To je pravo služenje vojaškega roka, več doma kot pa v vojašnici.