Kako brezskrbno sva živela, do tega dne, ko me je poklicala in sem že v njenem glasu slutila, da je nekaj narobe, ni mogla govoriti a želela je povedati, potem sem slišala samo, da je potrebna kemoterapija, ker je bolna. Kar mrzel polt sem čutila po vsem telesu, nisem mogla reči niti ene besede, tako sem jo vprašala, kje trenutno je in odhitela do nje.
Prvo sva obe jokale dolgo in dolgo in šele kasneje začele pogovor kaj pravzaprav se je zgodilo. Šla je na preventivni pregled dojk in so ji ugotovili raka dojke in rekli, da bo potrebna kemoterapija in zdravljenje.
Takrat sem jo razumela, ni imela simptomov, ni imela nobenih znakov, imela je običajni pregled in niti slutila ni na kaj takšnega. To je bil zanjo šok, kajti vsi ko slišimo besedo kemoterapija se sesujemo, ni človeka, ki ne bi takrat obstal v svoji žalosti, nekateri jezi.
Tudi pri njej je bilo podobno, prvo je jokala, kasneje pa je prišla v njo jeza, toliko jeze, zakaj je to doletelo ravno njo, zakaj ona, kaj je storila. Iz njenih ust je kar letela jeza, bes, žalost in na koncu spet solze. Nisem znala uporabiti besede, ki bi bile tisti trenutek primerne, le ramo sem ji lahko dala, da je jokala. Obljubila sem ji, da bo kemoterapija uspela, da bom stala ob njej, ponoči in po dnevi, naj se ne boji, naj ne bo žalostna, ker je močna in premlada, da bi bilo karkoli narobe.
Kmalu se je kemoterapija začela in bila sem ob njej, skupaj sva trpele, se jokale, premišljevale, govorile vice, delale plane, to sem si obljubila, da bom z njo delala plane, katere bova uresničile in jo bom usmerila v prihodnost v kateri bo zdrava, ker bo kemoterapija pomagala. Danes počasi uresničujeva vse kar sva rekle, se smejiva, živiva dneve polne sreče, kajti kemoterapija nama je podarila, da raziskujeva svet z srcem in odprtimi očmi.