Sladkorna bolezen se strokovno poimenuje kot Diabetes Mellitus. Je kronično stanje, ko celice v trebušni slinavki ne proizvedejo dovolj inzulina. Posledično iz hrane pridobljena glukoza ne zmore dovolj učinkovito prehajati v celice. Te pa brez nje vsekakor ne morejo delovati dovolj normalno.
Zaradi omenjenega je motena tudi presnova beljakovin, ogljikovih hidratov ter maščob. Gre namreč za motnjo v presnovi. Njeni končni učinki so lahko trajne okvare, nepravilno delovanje organizma, skrajnih primerih lahko pride celo do odpovedi številnih organov v telesu.
Pri sladkorni bolezni za zdravljenje uporabljamo inzulin
Dejstvo je, da je sladkorna bolezen resna težava, zato jo je treba ustrezno zdraviti. Za zdravljenje se uporablja inzulin, ki je kemijska beljakovina. Izloča ga trebušna slinavka. Za samo zdravljenje tovrstne bolezni pa so ga prvič uporabili leta 1922.
Lahko rečemo, da je sladkorna bolezen velja za bolezen današnjega časa in lahko v kar veliki meri vpliva na kakovost našega življenja. Kljub vsemu gre za vrsto bolezni, s katero se lahko živi, a le če bolnik dovolj dobro upošteva zdravstvene napotke.
Najpogostejši znaki sladkorne bolezni
Vsekakor je dobro poznati, kateri so ključni simptomi, ki bi lahko kazali na sladkorno bolezen. To je povečano izločanje vode iz telesa oziroma poliurija, izguba telesne teže, zmanjšanje odpornosti, dehidracija ter huda žeja in na sploh precej slabo počutje.
Poznamo dva tipa tovrstne bolezni. To sta sladkorna bolezen tipa 1 in sladkorna bolezen tipa 2. Tip 1 je od inzulina odvisna sladkorna bolezen, ki se najpogosteje pojavi že v otroštvu in v mladosti oziroma nekje do 30. leta starosti. V tem primeru gre za avtoimunsko bolezen, njena osnovna pa predstavlja kombinacijo dedne zasnove. Bolnik se v tem primeru z inzulinom zdravi vse od nastopa bolezni do konca življenja.
Sladkorna bolezen tipa 2
Najpogostejša vrsta sladkorne bolezni pa je tipa 2. Pojavlja se kar pri 90 % vseh diabetikov. Njena osnova je verjetno genska. Pri tej vrsti pa ne gre za pomanjkanje inzulina, temveč za odpor proti delovanju inzulina v telesu.