Mesec: december 2024

Sobota zvečer. Zunaj naliva kot iz škafa, veter maje drevesa, da se njihove veje dotikajo tal. Pravo jesensko vreme.

Midva pa uživava na kavču pred televizorjem. Med nama pa velika skleda kokic in naš kosmatince Piki, ki s strahom pogleduje proti panoramskemu oknu, strah ga je bliskanja in grmenja. Še čudno, da je tukaj z nama, navadno se skrije v kopalnico pod umivalnik. Želja po kokicah je vseeno večja kot pa strah pred grmenjem. Naenkrat pa v klet zaropota, kot bi nekdo vrgel kovinski sod po tleh. Spogledava se, Piki vstane in takoj spusti rep med zadnje noge. Ko si prišla iz trgovine si zaprla garažna vrata, vprašam. Nič odgovora pomeni, da ne ve. Obujem copate in se odpravim v klet, da pogledam če so garažna vrata zaprta. S terase pred hišo se ne da videt. V garaži prižgem luč, garažna vrata so zaprta. Hvala bogu, vsa ozimnica bi bila zmočena, če bi bila odprta. Vzroka ropota pa še vedno ne najdem. Iz obešalnika v garaži vzamem dežni plašč in obuje gumi škornje. Previdno pritisnem na gumb daljinskega upravljalca. Garažna vrata se počasi dvigujejo, veter je takoj pihnil v notranjost obilico vodnega prša.

Na četrtini odprtosti pa šok, v garažo se prikotali dvesto litrski kovinski sod. K sreč prazen, poln bi verjetno polomil ali pa vsaj konkretno poškodoval garažna vrata. Vrata takoj zaprem, dvignem sod in ga postavim v kot. Verjetno ga je veter prikotalil od soseda, mu ga jutri vrnem, če ga bo pogrešal. Mojemu sončku povem, kaj je veter prinesel pred naša vrata, v smehu doda, da upa, da česa našega veter kam odpihnil, h kakšnemu sosedu.

Zdaj pa strah v meni, hitro pomislim, kaj vse sem pustil zunaj pred nevihto. Nič, vse sem pospravil, bazena in otroške gugalnice pa veter ne mora premakniti.

Zleknem se nazaj in nadaljujeva z ogledom filma.…

Ko človek pride v obdobje, ko se ne počuti dobro in ne najde več rešitve, kako bi si pomagal, je najtežje. Nekaj najlepšega je, ko tvoje zdravje sicer ni ok, vendar veš, da obstaja rešitev. Sam sem že nekaj časa čutil utrujenost, ki pa je nisem znal pojasniti. Vsak dan je bil drugačen pri meni. Kar pa sem spoznal je bilo to, da sem bil vedno slabšega počutja. Ja, šel sem do zdravnika in izvidi so pokazali, da sem zdrav. 

Takrat sem vzel stvari v svoje roke in iskal rešitev.

Danes vam lahko povem, da ni rešitev bila samo ena, ampak več stvari in to so: gibanje, zdrava prehrana, Biobran, pogovor in pravilna telovadba. Ni bilo lahko priti do tega. Saj vsi vemo, da ko se človek slabo počuti, težko najde rešitev. Po drugi strani pa hrepeni po rešitvi. Tak sem bil jaz. Imel sem toliko moči, da sem začel s sprehodi. Tako sem se sprehajal vsak dan po dve uri. To je bil moj začetek. Potem sem spremenil moj jedilnik in na netu veliko prebral o prehranskih dodatkih. Takrat sem naletel na Biobran. Ne vem zakaj me je potegnil, a sem nekako čutil, da ga moram kupiti. Hotel sem narediti res vse, da bi se moje dobro počutje vrnilo, da bi imel voljo in energijo. Tako so bili moji dnevi vsi enaki. Sprehodi, telovadba, zdrava prehrana, Biobran. To sem počel vsak dan in upal, da bom boljši. Še danes se spominjam mojega prvega sprehoda, kako naporen je bil. Občutek sem imel, da me boli vsaka mišica, čutil sem elektriko po celem telesu. Takrat sem šele spoznal, kako slaboten sem in koliko časa bom potreboval, da bom boljše. 

Danes sem polni energije, dobre volje, imam polno načrtov in sem srečen. Kaj je pomagalo ne vem. So to bili sprehodi, telovadba, Biobran, zdrava prehrana? Karkoli je bilo, sem srečen, da je bilo. …